• 1 Ana Jencek in Tomi Činej
    MOTUS.SI
  • 2 EZ twins in Katjusa Premk
    MOTUS.SI
  • 3 Nika Mlakar in Naki
    MOTUS.SI
  • 4 Marko Stamenković in Lucija Velkavrh
    MOTUS.SI
  • 5 EZ twins in Katjusa Premk
    MOTUS.SI
baner
32205
DanesDanes12
VčerajVčeraj15
Ta tedenTa teden127
Ta mesecTa mesec387
SkupajSkupaj32205

Katja Juhart - intervju

Tokrat smo se v nekoliko daljšem intervjuju posvetili Katji Juhart, ki je na nedavnem ljubljanskem maratonu, z osebnim rekordom (1:22:37) osvojila drugo mesto. V izredno prijetnem in zanimivem pogovoru nam je Katja razkrila kako gleda na tek, o katerem bi se z njo lahko pogovarjali v nedogled. 

Kako bi se za začetek predstavili tekaškemu svetu; Kdo je Katja Juhart (poklic, zaposlitev), kdaj se je začela ukvarjati s tekom in kdaj je to postalo bolj resno?

Sem mama dveh otrok, poklicno pa sem vodja kadrovske službe v revizijski hiši.

Kot otrok sem 10 let trenirala tek na smučeh in tek me je vedno privlačil. Pred 8imi leti sem spet začela malo tečt. Za bolj resen način teka me je navdušil moj partner. Dobila sem prvo tekaško uro in takrat sem začela razumet kaj pomeni recimo 4:30/km saj se pred tem nisem ukvarjala s časi, tempom, pulzi. Potem pa me je vse skupaj potegnilo, verjetno tudi zaradi tega, ker sem v sebi še vedno imela nekaj te tekmovalnosti. Najprej sem začela trenirat pri Igorju Kogoju v triatlonskem klubu 3K šport, kjer je bilo res vse skupaj bolj rekreativno naravnano – treninge smo imeli trikrat na teden. Vedela sem, da se sposobna več, saj sem svoj prvi polmaraton odtekla, mislim da v času 1:42. Približala sem se celo 1:30 in zmanjkalo je deklet s katerimi bi tekla približno tak tempo. Zato sem prosila znanca Draga Koka, če bi mi on napisal program in po njegovem programu sem tisto leto polovičko odtekla v času 1:28.

Kasneje sem spoznala enega od tekačev, ki je tekel pri Romanu Kejžarju. Takrat se mi je to zdelo sanjsko, da bi lahko trenirala pri enem takem vrhunskem trenerju in nekdanjemu tekaču. Beseda je dala besedo in še vedno se dobro spomnim mojega prvega treninga. Prej sem tekla intervalni trening okoli 4min/km; Roman pa mi je predpisal trening 8 x 1000 m v tempu 3:45min/km, med katerimi je bilo premora dve minuti in pol. Sicer sem to odtekla, vendar sem bila na koncu tako utrujena, da nisem mogla naredit izteka. Takrat sem si mislila, da to ni zame. Vendar sem naslednjič spet prišla, ker je bila dobra ekipa, trener te motivira…potegne te. Po določenem času treniranja pri Kejžarju sem videla, da sem napredovala in to me je motiviralo, da vztrajam.

Tek mi je všeč predvsem zaradi tega, ker ne pozna bližnjic. Kolikor vložiš v trening, toliko dobiš ven; ne moraš goljufat, razen sam sebe. Če ne treniraš tako kot je treba se ti to pozna na rezultatu in obratno.

Ali ste se (in se še) ukvarjate s kakšno drugo tekaško panogo?

V glavnem ne; včasih sem šla kolesarit, vendar bolj kot nekaj dodatnega za ohranjanje kondicije v času, ko sem bila poškodovana. Občasno grem tečt na smučeh, drugače pa se res bolj posvečam teku.

Kako gledate na razvoj teka v Sloveniji v zadnjih 10-15ih letih?

Tek je dostopen vsem - mislim predvsem finančno dostopen. Sicer vidim, da ima tek tudi neko povezovalno vlogo; ljudje so se začeli organizirati v skupine in tako je to na nek način tudi druženje. Po drugi strani pa je lahko na nek način tudi terapevtski – ko se družiš si poveš tudi o svojem dnevu, težavah. Vedno več je skupin, posledično tudi vedno več nekakšnih »kvazi« trenerjev, vendar je moje mnenje tako, da če je posamezniku tak način dela všeč in mu skupina odgovarja, bo vsekakor naredil več, kot pa če bi ostal zgolj doma in ne počel nič. Predvsem je pomembno, da pri tem posameznik uživa.

Meni osebno zelo veliko pomeni, da me pri mojem tekaškem udejstvovanju zelo močno podpirata hčerki; hodita z mano na tekmovanja, navijata za mene, starejša me pred tekmo zmasira in res mi veliko pomeni, da imam podporo družine. Ponosni sta name in na nek način tekmujem tudi zato, da jim pokažem, da je trud vedno poplačan, če si pripravljen trdo delati.

Kdo je trenutno vaš trener, kdo vas je v preteklosti še treniral in kakšen način dela imate?

Na začetku je bil moj trener Igor Kogoj, nato je bil 3 leta Roman Kejžar. Pri Kejžarju se res vidi, da se zelo spozna na tek, zelo preprosta oseba je in zelo dobro vpliva na ljudi. Do njega sem imela vedno popolno zaupanje in prepričana sem, da pod njegovim vodstvom res lahko napreduješ, predvsem zato, ker je predan svojim atletom. Jaz sem zgolj rekreativka, on trenira tudi olimpijce, kljub temu pa sem bila vedno obravnavana enakovredno drugim. In za nekega rekreativca je to res močna motivacija. Zadnje leto sem zaradi osebnih razlogov trenirala sama.

Zelo dobro podporo imam tudi v službi, kjer so zelo ponosni na moje uspehe. Letos na maratonu je sodelavka stala ob progi. Skupaj s sinom sta na cesto napisala vzpodbudne napise, kar mi je res veliko pomenilo.

Letos na LM na 21km 2. mesto in osebni rekord na tej razdalji; kako je potekal tek, kaj ste se od njega obetali, kakšna je bila konkurenca; in koliko rezerve na tej razdalji še imate?

Leto sem šla na polovičko povsem neobremenjeno, ker sem sama trenirala in nisem nič pričakovala. Edina želja, ki sem jo imela je bila, da sem želela sebi dokazat, česa sem sposobna. Tudi trenirala in pripravljala sem se letos nekoliko manj kot pretekla leta, zato sem pričakovala, da bom tekla čas okoli 1:25, 1:26. Še na startu, ko smo se z dekleti pogovarjali me je ena vprašala, koliko hitro nameravam tečt in sem rekla, da okoli 3:55/km – 4:00/km, pa tudi v to nisem bila popolnoma prepričana. Med samim tekom se nisem nič obremenjevala s časom; štoparico sem ob startu sicer prižgala ter pogledala samo ob vsakem kilometru in bila nekoliko presenečena, ker so bili časi dobri. Na 14. kilometrov mi je prijateljica, ki je stala ob progi zavpila, da sem druga. Mislila sem si, da je verjetno zgrešila druge tekačice, predvsem sem mislila, da so pred mano tekačice iz Italije. Na 16. kilometru sem pogledala na uro (prvič celoten čas) in videla, da sem v nekih časovnih okvirih, ko bi lahko odtekla osebni rekord. Zraven je tekel tudi Miha Koncilija, ki ga prej nisem poznala in sem ga vprašala, če bi mi pomagal do cilja tečt enakomeren tempo za 3:55/km, ker če mi uspe, bom tekla tudi osebni rekord. Miha je pristal na to in še dve kilometra pred ciljem, ko sem ostala 5m za njim, se je obrnil, me počakal in rekel, da sedaj ne bom odnehala in me je potegnil do cilja. Ob tem moram povedat še to, da je on tekel na 42. kilometrov, torej je tekel dalje. Res fair-play poteza! Bila sem tako utrujena, da sem mu samo pomahala, saj mu od utrujenosti nisem mogla niti zahvalit. Kasneje sem ga poiskala preko Facebooka in se mu zahvalila, in tudi ob tej priložnosti še enkrat hvala za to potezo!

Ali ste se na tek kako posebej pripravljali?

V bistvu ne. Avgusta sem šla še na dopust in dva tedna sploh nisem tekla. Ko sem prišla nazaj, sem tekla tako kot pred tem, vsak dan nekaj, ker pač rada tečem. Prej sem torej delala bolj bazo, šele septembra in oktobra sem  začela z intervali.

Zdaj v glavnem tečem vsak dan, vsaj 10km, nimam pa točno določeno koliko bom pretekla. Poleti sem imela cilj, da na teden naredim vsaj 100km, vendar počasen tempo. Zelo rada tečem tudi gorske teke, tako da sem zjutraj pred službo velikokrat tekla iz službe na Šmarno goro in tako nabrala 15km. Tečem bolj po občutku. Zdaj tečem skoraj vsak dan, s tem da enkrat na teden naredim intervale (400m, 1000m), enkrat na teden pa naredim tempo tek (10 – 15km) za recimo 10-15sekund počasneje, kot imam tekmovalni tempo.

Kako pa gledate na celoten Ljubljanski maraton (organizacija, vzdušje, konkurenca, skrb za slovenske tekače,…?

Da so organizatorji pripeljali to tekmo na tak nivo, si zaslužijo vse pohvale. V tistem času povežejo celo Slovenijo, saj lahko že dva, tri mesece prej opazimo ljudi tečt in točno veš za kaj se pripravljajo; na podoben način kot tek trojk, ki se mi zdi še bolj posebej povezovalen tek. Je pa mogoče nekoliko moteče, ker je tak poudarek na afriških tekačih, čeprav razumem, da želijo naredit nek rezultat, vendar kakšnih (svetovnih) rekordnih časov ne moremo pričakovati, ker ima proga preveč vzpona. Ob tem se sprašujem zakaj ne dajo večji poudarek na slovenske športnike, ker bi jih to dodatno motiviralo, predvsem mlade.

To je tudi sicer eden od problemov slovenskega športa; primer Žane (Jereb) – bila je olimpijska tekačica pa je morala hodit v službo. V Ameriki bi iz nje naredili zgodbo o uspehu, dobila bi sponzorja in lažje trenirala bolj kvalitetno. Nekateri najboljši slovenski mladi tekači so še študenti in si vse stroške teka krijejo sami; kje imajo potem perspektivo, da bi se razvili v nekega vrhunskega tekača, če ne dobijo dovolj podpore.

Če se vrnem na ljubljanski maraton, se mi zdi, da je odlično organizirana prireditev, vse vzdušje ob progi, skupina The stroy na startu in cilju. Ljubljanski maraton je tekma, ki se jo bom poskušala udeležiti vsako leto (razen če ne bo poškodb), saj je to največja tekaška prireditev v Sloveniji in sodelovanje na njej mi osebno res veliko pomeni.  

Tekli ste že tudi na številnih drugih tekaških prireditev po Sloveniji, kjer pobirate v glavnem prva mesta (Sežana, 2013; Veronikin tek na 8km (večkrat); tek Bevke, 2014; Novoletni tek Dolsko, 2010; Mali kraški maraton, 2015,…). Kako primerjate posamezne tekaške prireditve med seboj; tek na kateri prireditvi vam je najbolj prijeten in katera zmaga vam pomeni največ?

Najljubši tek mi je tek trojk in letos smo z Lucijo (Krkoč) in Tino (Čačilo) tudi zmagale na 29 km progi. Bilo mi je zelo težko, saj sem bila v trojki najšibkejša; Lucija je konec koncev gorska tekačica in tisti klanci na Golovec so res naporni. Za kako naporen tek gre sem zelo močno izkusila v preteklosti tudi s svojo ekipo, ko se je sotekač sredi poti zgrudil in so ga morali priti iskat reševalci. Ta tek mi je tako pri srcu, ker je to velika zabava, ljudje se zabavajo. Res je dobro vzdušje, ni startnine, ljudje se tukaj bolj družijo.

Na kakšen način lahko povprečni rekreativni tekači izboljšujejo svojo pripravljenost za tek; ne profesionalci, niti ne organizirani rekreativci, temveč zgolj občasni navdušenci?

Če bi nekdo rad izboljšal svoj tek, ne le pretekel progo, temveč tudi izboljšal čas, mislim, da bi moral tečt vsaj 3x na teden. In če v ta svoj trening vključiš en intervalni tek in en dolgi tek je napredek zagotovljen. Zelo dober način izboljšanja hitrosti in rezultata je tudi fartlek (izmenjava hitrega in počasnega tempa, pri čemer mora biti hitrost tako velika, da med tekom ne moreš govorit). S tem načinom lahko svojo hitrost precej izboljšaš. Zelo dober trening je tudi tek v klanec, kjer razvijaš moč, ki ti pomaga pri vzdržljivosti. Absolutno pa je treba delati tudi vaje za stabilizacijo trupa, ki pripomorejo k preprečevanju poškodb.

Kako pa celostno gledate na tekaško udejstvovanje; o samem treningu in pripravah sva že nekaj spregovorila, kaj pa drugi segmenti?

Prehrana – Prehrana je pomembna, vendar menim, da mora vsak posameznik zase ugotoviti kaj mu ustreza. Sama pred tekmo res pazim, da ne jem sladkih stvari, da je prehrana čim bolj zdrava, sicer pa ne kompliciram kaj preveč glede tega. Pazim na to, da imam dovolj energije, da naredim trening ali tekmo. Nekoliko bolj pazim kaj jem na dan tekme.

Obstajajo tekači, ki so zelo osredotočeni na določen način prehranjevanja in ko so pri tem dosledni, se jim spremenijo tudi rezultati. Spet drugemu tekaču ta isti način ne ustreza zato mislim, da je najboljši recept da ješ tisto kar paše tebi.

Oprema – sama uporabljam dvoje parov tekaške obutve; en par za intervale in tekme in drug par za vse ostale treninge. Uporabljam še tekaško uro in to je vse. Srčni utrip med tekom ne merim, si ga pa včasih zmerim zjutraj in ta podatek mi pove ali je telo utrujeno, ali je morda čas za počitek in regeneracijo.

Regeneracija – na tem področju sem nekoliko šibka. To pa zato, ker tako rada tečem in ne prisluhnem dovolj svojemu telesu, da potrebujem tudi počitek. Pred štirim leti se mi je to tudi maščevalo, ker sem se poškodovala. Igor Kogoj mi je enkrat povedal, da je po težkem treningu priporočljivo piti čokoladno mleko, ker imajo najboljše razmerje med ogljikovimi hidrati in beljakovinami. To uporabljajo predvsem triatlonci. Včasih to tudi spijem. Ostalih stvari in raznih praškov se ne načeloma ne poslužujem.

Kaj dela Katja Juhart v prostem času?

Tečem J Sicer pa se ves moj čas vrsti okoli moje družine, službe in teka.

Kakšne so vaše (tekaške) želje in načrti v prihodnje?

Moj cilj glede 21 km sem dosegla letos in sicer, da sem tekla v času pod 1:23. Ostala sta mi še dva cilja; prvi je, da si želim cel maraton odteči v času pod 3 urami. Drug cilj pa je, da bi zmagala na tekmovanju Wings for life.

Kaj bi za konec sporočili vsem tekaških navdušencem in tistim, ki še zbirajo pogum, da se podajo v tek?

Vse se da, le pravo motivacijo je treba najti. Ne dovolite, da bi vam karkoli ali kdorkoli preprečil, da naredite nekaj zase. Tudi mrzlo vreme, dež, tema naj ne bodo ovira. Tek je zame način življenja. Dal mi je veliko lepega, včasih so bili tudi manj lepi trenutki, vendar če potegnem pod črto mi je dal zavedanje, da če se za nekaj trudim, da mi lahko uspe.  

 

 (vse fotografije so iz Katjinega osebnega albuma)

Copyright © 2018. MOTUS.SI


Facebook youtube